Podrobnosti

Objavljeno: 21 Marec 2017

Ogledov: 3461

V nedeljo popoldan, 19. marca 2017, smo že petič molili križev pot mesta Ptuja.  

Križev pot je ljudska pobožnost, ki nam približa pot Jezusovega trpljenja. Blizu nam je zato, ker med razmišljanjem najdemo tudi sebe in svoje križe, združene z Jezusovim. Tudi v zgodovini našega mesta so bili še posebej izraziti trenutki, ko so meščani trpeli. Tega se poskušamo med molitvijo spomniti tudi tako, da ta mesta obiščemo, hodimo od enega do drugega in dogodke, ki se jih spominjamo, poskušamo postaviti v luč Jezusovega trpljenja.

Besedilo Križevega pota, ki se prebira pred vsako postajo je delno povzeto in prirejeno po delu Jakoba Emeršiča: Manjši in ponižni bratje (1989); pesmi iz zbirke Pozabljena spominjanja (2011). Priredila Doroteja Emeršič.

Prva postaja je ob kipu Sv. Viktorina pred cerkvijo Sv. Jurija ob katerem se spominjamo njegovega mučeništva.

Druga postaja je na dvorišču Proštije, kjer smo ob pogledu na grajski stolp – kulo – podoživljali turška obleganja mesta Ptuja in strah domačinov.

Tretja postaja je  kip Sv. Florijana, ki je zavetnik pred požari, ti so velikokrat ogrozili mesto.

Četrta postaja je pri Orfejevem spomeniku, ki je bil v srednjem veku sramotilni steber, na katerega so privezali tiste, ki so bili deležni posmeha someščanov.

Protestantizem je bil v 16. stoletju bolečina Jezusovega srca, oziroma bolj kot to needinost njegovih učencev.

Pri dominikanskem samostanu poskušamo razumeti, kaj se je dogajalo ob jožefinskih reformah, ki so temeljito pretresle cerkveno ureditev na Slovenskem.

Zapori so spomin na najtemnejše obdobje ptujske zgodovine. Zato se med potjo do Dravske ulice in do vodnega stolpa (8. postaja)molijo tako imenovane Slovenske litanije.

Pri vodnem stolpu  se spominjamo poplav, ki so večkrat grozile mestu. Pri narodnem domu je živ spomin na dogajanje leta 1908, ko se je čutilo sovraštvo med nemško in slovensko govorečimi meščani.

Precej daleč nazaj v zgodovino se vrnemo na mestu, kjer je bila nekoč judovska sinagoga in obžalujemo, da v zgodovini velikokrat ni bilo sožitja me someščani, kajti judje so bili izgnani iz Ptuja.

Kuga – šiba božja je vsebina 11. postaje pod reliefom, na katerem je tudi Sv. Rok, ki je zavetnik pred kugo, v Aškerčevi ulici.

Pred minoritsko cerkvijo  v spominu zaživi 4. januar 1945, ko so zavezniška letala spremenila cerkev v kup ruševin.

Jezusova bolečina v zgodovini Ptuja je bil gotovo tudi slab zgled njegovih učencev (13. postaja) in tudi preganjanje vernikov, ne samo v daljni zgodovini, ampak tudi v času, ko se ni smela ponovno postaviti porušena cerkev.

Vendar danes so te krivice popravljene in zato smo lahko v minoritskem samostanu zapeli zaključno pesem »Kraljevo znamenje križ stoji …« Hvala Bogu in vsem sodelavcem za izvedbo Ptujskega križevega pota, ki se je, upamo že »prijel« src mnogih Ptujčanov.